Nina Ditmajer

Abstract

The article deals with selected Slovenian preachers from different Slovene regions in the first half of the 19th century. The article takes into account two literary languages which existed in this area: the Eastern and Central Slovene. There are significant differences in the language between Eastern and Central Slovene area, which were blurred and unified after the year 1850. In all relevant writers characteristics of their dialect area are visible, even though they followed the previous literary tradition.

Keywords

preaching, purism, Central Slovenian literary language, Eastern Slovenian literary language

Povzetek

Prispevek obravnava izbrane slovenske pridigarje iz različnih slovenskih pokrajin v prvi polovici 19. stoletja in pri tem upošteva soobstajanje dveh pokrajinskih knjižnih jezikov: osrednje- in vzhodnoslovenskega. V jeziku so v celotnem obravnavanem obdobju vidne značilne razlike med vzhodnoslovenskim in osrednjeslovenskim prostorom, ki so se kasneje po letu 1850 že zabrisale in poenotile. Pri vseh obravnavanih piscih so vidne značilnosti njihovega narečnega prostora, čeprav so upoštevali tedanjo literarno tradicijo.

Ključne besede

pridigarstvo, purizem, osrednjeslovenski knjižni jezik, vzhodnoslovenski knjižni jezik

1 UVOD

Jezikovno obdobje purizma na Slovenskem se prične po izdaji Kopitarjeve slovnice (1808/1809) in z uresničitvijo njegovih jezikovnih nazorov v delih Matevža Ravnikarja (1814) ter traja do uvedbe t. i. novih oblik sredi 19. stoletja. Prenova takratnega knjižnega jezika, predvsem v besedju in skladnji, se je vršila ne samo na Kranjskem, temveč tudi v ostalih slovenskih pokrajinah. Pri tem so pomembno vlogo odigrali pridigarji, od katerih posebej omenjam lavantinskega škofa Antona Martina Slomška. V tem obdobju slovenskega pridigarstva so opazne tri smeri: (1) pridigarji (večinoma menihi), ki so obsojali strogost janzenistov (npr. Škerbinc, Wolf, Baraga, Rant), (2) pridigarji, ki so se navduševali nad janzenističnim rigorizmom (npr. Traven); (3) v Prekmurju se je v nasprotju z ostalim slovenskim ozemljem še vedno gojila protestantska pridiga, ki je v osrednjeslovenskem prostoru obstajala v 16. stoletju.

2 OSREDNJESLOVENSKI PRIDIGARJI

2.1 Kranjska

Na Kranjskem so v tem času tiskali knjige pridig številni duhovniki. Po vsebini so izhajale nedeljske pridige (Paškal Škerbinc: Nedélske pridige (1814); Gašper Švab: Pridige za vse nedelje in praznike celiga leta (1835)), praznične pridige (Škerbinc: Prasnishke pridige (1814); Švab), priložnostne pridige (Jurij Volc: Pridige ob poʃebnih perloshnoʃtih (1848)), različne tematske pridige: o pokori (Janez Adam Traven: Opominjevanje k' pokori v' svetim letu 1826 (1828)), o postu (Felicijan Rant: Şedem postnih pridig od shtirih poslednjih rezhí (1834, 1849); Joahim Gašpar Nastran: Sveta pokora ali ʃedem poʃtnih pridig, ktere je pridigoval v l. 1846). Ohranjene so tudi posamezne priložnostne natisnjene pridige, npr. pridiga škofa Gruberja in dve pridigi škofa Wolfa: Pridiga pri procesiji pri Sv. Jakobu v Ljubljani (1826); Nagovor pri posvetitvi bander 17. polka v Lj. (1845), tri pridige frančiškana Ferdinanda Vonče v letu 1826 (Tri pridge sa sveto-leto).

Jurij Volc (1805–1885) je bil od leta 1836 kaplan v ljubljanski stolnici, od 1858 stolni kanonik, od 1878 stolni vikar. Zbral in izdal je Pridige ob poʃebnih perloshnoʃtih (1848) (SMOLEJ, 1986). Ostale rokopisne pridige je izročil uredniku Duhovnega Pastirja, ki jih je tudi objavil. Glasoslovne, oblikoslovne značilnosti sledijo tedanji osrednjeslovenski knjižni normi, skladnja pa pridigarski tradiciji. Jezik pridigarja Jurija Volca ima naslednje značilnosti: mehki l' (ljubesen pogubljenja); končni l v samostalnikih je lahko mehčan (apostelj, angelj); ni več določnega člena; pogosta je samoglasniška redukcija (kteri, ʃromake, ogoljfa, snamnja); vokalični r je ohranjen (ʃerze, perʃhel); jat ima e-jevski odraz (ʃvet); podaljševanje osnove z -ov-, -s-, -t- (dolgove, nebeʃhko, ozhetam); še vedno se najdejo nekatere tradicionalne oblike, ki jih je pisal Škerbinc v pridigah 1814, npr. a pod vplivom j prehaja v e, ob mehkonebniku pa v o (tedej, ʃkorej, nekdej, lohko; vendar kakor). Veznik da piše tradicionalno z de, veznik če pa z ako; kratko naglašeni in nenaglašeni e je zapisan z i-jevskim odrazom (ʃim 'sem', ʃvojimu, vʃim). Sklop -šč- se olajša v -š-, kar je dopuščal tudi Kopitar (kerʃhanʃka ljubesen, pervoʃhiti), ohranjen je stari sklop pt- (ptuji). Preglasa o > e ni zaslediti (uzhenzov). Drsnik j zapolnjuje hiat (kristjanu), pojavlja pa se tudi kot sekundarni glas (ojʃtro). Narečna je palatalizacija glasov k in g v glas z (drusiga, vʃazimu). V oblikoslovju sta izpričani pridevniška oblika -iga (mojiga govora, usmiljeniga) in sklonska končnica -am v orodniku ednine moškega spola (s'bodezhim paʃam). Presežnik je tvorjen s predpono nar- (nar hujʃhi). Najdemo lahko tipičen deležnik na -č rekoč (rekozh). V tem času vsi pridigarji pišejo neujemalne pridevniške končnice (dobre dela, na prostornim ʃvetu). Samostalniki moškega spola na correct: dobivajo v odvisnih sklonih -n-: templna. Opazimo lahko povečano rabo deležij na -e: vkvarjaje in samudovaje s' reveshem. Tudi v tem času se še rabijo kalkirane predložne zveze (od usmiljeniga Samarjana sapovedal), v besedju pa germanizmi (gnada, martrati, kavfajo, antverharji, gajshlali, ʃavoljo).

2.2 Primorska

Tudi v tej pokrajini so izhajale slovenske knjige pridig. Najbolj znana pridigarja sta bila Matija Vertovec (Shodni ogovori (1850)), ki je pisal priložnostne, nedeljske in svetniške pridige, ter Filip Jakob Kaffol (Domači ogovori po nedeljskih evangeljih za verne ljudi na deželi, 2 dela (1853); Domači ogovori po prazniških evangeljih za verne ljudi na deželi (1856)), ki je objavljal nedeljske, praznične in misijonske pridige. Posmrtno so izšle tudi pridige Jožefa Stibiela (Pridige in drugi slovenski spisi (1853)), pridige Franca Veritija pa so ostale v rokopisu (Pridige (1824–1827), Semeniška knjižnica v Ljubljani).

Jožef Stibiel (1784–1848) je bil kaplan v Šturju, Nabrežini in Planini, učitelj v goriškem semenišču, župnik in dekan v Černičah ter Ločniku. Njegove slovenske pridige je zbral in objavil Štefan Kociančič. Pridige, zbrane v zvezku Synopis sermonum, so nastale v letih 1810–1813. Objavljen je tudi načrt pridige iz leta 1844. Kociančič je pridige prečrkoval v gajico in popravil nekatere germanizme: ledih – neoženjen, cvibel – dvom, eksempel – izgled, frajost – svoboda, gvišno – gotovo, žiher – lahko, fulk – ljudstvo, ferbežen – predrzen, glihenga – pogodba, mitel – pripomoček, kontenati – zadovoliti, joger – učenec. Kljub temu se v pridigah pojavljajo še nekatere tujke, ki so se uredniku zdele že dovolj razumljive in uveljavljene v slovenskem prostoru, da jih ni zamenjeval z izvirnimi slovenskimi, npr. uržoh 'vzrok', špot 'sramota', poštrafati 'posvariti', viža 'način', ofer 'dar', far 'župnik', gnada 'milost', lušt 'želja', šuntanje 'ščuvanje', oštarija 'gostilna', brumnim 'pobožnim'. Vendar so slovenski svetopisemski prevodi prve polovice 19. stoletja Japljeve tujke že zamenjevali z izvirnimi slovenskimi, npr. Javornikovi prevodi Stare zaveze in Wolfova Biblija: milost – gnada, daroval – offruval, kaznovan – ʃtraffan, kerčmi – gostivnici – oʃhtariji. Kociančič navaja tudi nekaj narečnih značilnosti, ki jih ni spreminjal, npr.: uže – že; moštovati – maševati; čemela – čbela; žulenje – življenje; nuoter – noter. V objavljenih besedilih so vidne še naslednje glasoslovne značilnosti, ki njegov jezik približujejo Japljevemu in izdajam lekcionarjev do Ravnikarja: samoglasnik a se pod vplivom mehkonebnika k zaokroži v o (koker); dvoglasnikov ni več zapisoval in tako ostajal pri gorenjski normi (bog, sveta, grehe), izglasni nenaglašeni -o se pojavlja kot dolenjski -u (kateru, veliku, inu, sdelu), tudi naglašeni dolgi o (taku); prednaglasni o se lahko zoži v u (sturil); vidno je tudi akanje (sabotah); redukcija je zelo prisotna, npr. v vzglasju (bogati, prašajo), kratki in nenaglašeni samoglasniki (dans, dnašni, štirdeset), samoglasnik i onemi v priponi pri- (pernese, per, peršel, perjatel/prijatel); viden je tudi tradicionalen prehod a v e (de, jest, zdej, zunej); polglasnik lahko na nenaglašenih mestih zapisuje kot a (tadaj), na naglašenih enozložnih mestih pa z u (vun); kratko naglašeni e piše kot i (sim); tudi nenaglašeni jat, kar je včasih še vidno pri Japlju (vidil); sklop šč se olajša v š (v pušavi, išejo); zapis končnega deležniškega -l ni dosleden (povedau, brau – sturil, usel, spravil); mehčani n' na začetku besede ni izpričan (nih, ih), sekundarni je ohranjen (shulenje), mehčani l' je v začetnem besedilu otrdel (bolʃhi), v pridigah je zapisan (zapeljivi, zapeljani, dobrovoljno), ne pa tudi na koncu besede (prijatel); nosnik je lahko zapisan dvoglasniško (nuoter); pojavi se sekundarna palatalizacija (druziga). V oblikoslovju so vidne osrednjeslovenske značilnosti: pridevniška končnica -iga (svojiga storjeniga greha; vsigavedejoča), zapis -ega bi lahko bil uredniški popravek, saj so v tem času že bile znane t. i. nove oblike (sadje tega prepovedanega drevesa, vsiga tega); končnica -am v dajalniku množine moškega spola (svojim zapeljivcam; prijatlam; človekam); končnica -imu v dajalniku ednine moškega spola (tvojimu bližnimu); končnica -i v mestniku ednine m. sp. (po posti; na sveti/na svetu; v imeni); samostalnik kri ima v rodilniku imenovalniško obliko; pri stopnjevanju uporablja osrednjeslovensko členico (nar bolj); dvojina ni pravilno tvorjena (ste dve sorti ljudi); vidni sta narečni maskulinizacija (ko drev pade) in feminizacija nevter (moje saloga). V skladnji je prisoten vpliv tuje skladnje, npr. besedni red (iz vrha tempelna božjiga; angeli božji); modalnost izraža z glagolom imam in nedoločnikom (Kako imamo skušnjavam zoperstati; kaj imamo storiti); kalkirane predložne besedne zveze, npr. zaupati na koga se veže s tožilnikom namesto z dajalnikom (na njega bom zaupal).

2.3 Štajerska (celjsko okrožje)

Slovenci na Štajerskem so spadali pod sekovsko in lavantinsko škofijo, ki sta bili podrejeni salzburški nadškofiji do konca prve svetovne vojne. Škof Anton Martin Slomšek je leta 1859 dosegel združitev skoraj vseh štajerskih Slovencev v lavantinsko škofijo. Izdal je dve pridigarski deli: Hrana Evangelijskih naukov (1835) in Apostolska hrana 1849/50. Pridige je objavljal tudi v Drobtinicah (1846–62), ohranjene pa so še njegove priložnostne pridige (pridiga v Blatogradu 1838, Dolžnost svoj jezik spoštovati, Drobtinice 1849, v rokopisih ohranjena pridiga ob novi maši Stepišnika v Celju 1838). Ko so začele leta 1846 izhajati Drobtinice, so začeli svoje pridige objavljati številni pridigarji, tudi iz celjskega okrožja, npr. Matija Vodušek in Mihael Stojan.

Matija Vodušek je v prvi številki Drobtinic (1846) objavil pridigo z naslovom Darovanje vbogih. Ker je bil takratni urednik almanaha še Slomšek, ne izključujem, da je sam posegal v besedilo. V glasoslovju je vidna redukcija nenaglašenega o (so darvali), nenaglašenega e (saʃjala, ʃvojga, ʃvetga), nenaglašenega a (kteri), nenaglašenega i (familja, tud, perpeljalo), vzglasnega v (praʃhajo) in polglasnika (dnes). Naglašeni etimološki e se lahko ob r zoži v i (katira). Nenaglašeni jat praviloma preide v i (ʃvitlobe, vedili/vedeli). Palatalni l' je zapisan nedosledno, pojavijo se tudi hiperkorekcije (kralja, daljni, semlja, boljʃhi, voljo, koljko, tempelj; krali, kralestvo, na semli, prijatel; ʃhtaljzo, karkolj, alj, paljze), isto velja za palatalni n' (nar manjʃhi, savupanje; jagne, blishni, s' nimi). Pojavi se prehod naglašenega samoglasnika o v a – ojevsko akanje (vajvoda). Najdemo primer protetičnega v (zavupamo). Etimološki o je zapisan enoglasniško (Bog), prav tako jat (svesda), stalno dolgi polglasnik ima odraz a (dan). Kratko naglašeni in nenaglašeni a preide v e (jes, vender). Nosniški odraz v besedi mesec je značilnost koroških narečij (mesenzov). Sklop pt- je ohranjen (ptujzi), sklop šč se poenostavi (jiʃhejo, zheʃhenje), pojavlja se protetični j (jiʃhejo). Končni deležniški -l je zapisan (terpel). Polglasnik ima odraz i (ʃim). V oblikoslovju je vidna osrednjeslovenska pridevniška končnica -iga (denaʃhniga ʃvetiga godu), rodilniška končnica -u (godu), -am v orodniku ednine m. in sr. sp. (s' veʃeljam, s' ʃtraham), končnica -ah v mestniku množine (v piʃmah). Superlativ se tvori z nar- (nar manjʃhi), podaljševanje osnove s -t-, -v-, -s-, r- je ohranjeno (detetu, darovi, teleʃa, bregov, matere). Pojavijo se vezniki: in, ino, de 'da' ter narečna oblika krajevnega prislova taj 'tja'. Še vedno se uporablja predložna zveza od + rodilnik (ne ve od novorojeniga kralja), modalnost je izražena z glagolom imeti (kako vi per vbogih govoriti ino ʃtoriti imate). V besedju germanizmi niso povsem izločeni (bo vishal).

3 VZHODNOSLOVENSKI PRIDIGARJI

3.1 Vzhodna Štajerska

V tem prostoru sta bila znana pridigarja Anton Šerf, ki je izdal dve knjigi postnih, nedeljskih in prazničnih pridig (Pad no zdig človeka (1832); Predge na vse Nedele no Svetke celega keršanjsko-katolškega cirkvenega leta (1835)), in Anton Krempl, ki je natisnil posamezne priložnostne pridige ter knjigo nedeljskih in prazničnih pridig (Predga ob stolétnem obhájanji zirkvenga shegnanja per sv. Lovrenzi svun Ptuja v' tem leti 1828; Predga per stolétnem shegnanji na Polenshaki v' tem leti 1833: (Na male Meshe den); Predga od tih novih Kristjanov v' Ameriki: (na novega leta den 1834); Kratke predge na vse nedele ino svetke zelega leta (1839)). V rokopisu so ohranjene tudi njegove zgodnje nedeljske in praznične pridige. Prav tako so se v rokopisu ohranile pridige Jožefa Muršca, medtem ko so bile številne pridige Franca Cvetka kasneje natisnjene v Slovenskem Prijatelju (1879–1881).

Jožef Muršec (1807–1895) nam je zapustil dva zvezka pridig, ki ju hrani Zgodovinski arhiv Ptuj: N II. Sveti nagovori od zadne nedele po finkiȢtah do pete po sv. treh kralih izdelani od J. MurȢeca (vsebuje 11 pridig v dajnčici), N V. Sveti nagovori od XII. nedele po finkiʃhtah do III. nedele v Adventi isdelani od J. Murʃheza, kaplana per s. Nikloʃhi v' 1832 (vsebuje 13 pridig v bohoričici). Nekatere značilnosti vokalizma in konzonantizma so: odraz za stalno dolgi polglasnik je dolgi e: den; odraz za sekundarno naglašeni polglasnik je e: dnes; stalno dolgi jat je zapisan kot enoglasnik e: grešnik, svet; nenaglašeni jat ni prešel v i: človek; dolgi i zamenjuje dolgi e pred r: cirkvi; samoglasniška redukcija: htel, pripravti; nenaglašeni u je prešel v i: finkišti; dolgi o se lahko zoži v u: murje; vokalični r je zapisan z ejevskim samoglasnikom: dergači, operli, pervi, perpela, serce; za nekdanji vokalični l piše u: napunili, spuniti; palatalni l' je otrdel: kralestvo, ludi, nedelo, pokople, ogible; skupina -lьj je ohranjena: veselje; praviloma ni vokalizacije izglasnega -l v deležnikih moškega spola: htel, obernul, se vtopil, živel; najdemo tudi nekaj primerov z -a: da bi sam se povikša; kdo iz nas bi tistem rad pomaga; keremi je on pot pripravla ino pričo dava; palatalni n' je otrdel: zadnega; drugotni palatalni n je ohranjen: živlenje; protetični v: vučili, vuho, vuke, vujpati, vura; onemitev začetnega v-: časi, zrok; onemitev končnega -v po analogiji: domo; končni -m ne pozna narečnega prehoda v -n: poznam, sem, očem; fonem j ne zapolnjuje hiatov -ia-: puntaria; sekundarni j se pojavlja pred d: hujdobija, hujdič; ne pojavlja se v besedi ostro; ohranjeni so naslednji konzonantski sklopi: stv- (stvoritel), žn- (žnel), -dn- (eden, padneo, prebodne), kv- (kvokla), sklop čre- je izkazan le v narečni obliki (kres), sekundarna skupina tj je ohranjena (tjeden); sklop -šč- ni izpričan (odpušenje); diferenciacija mn > ml (znamlenje); asimilacija xč > šč > š (niše); dl > l (pali); št > čt (počtenje); metateza in nov prehodni j v besedi solza (sloiza); redukcija h- po analogiji (očem); ni narečnih premen: dn > gn (dnes), kd > gd (kda); palatalizacija: k > č (joč, pred kričom). Značilnosti oblikoslovja: samostalniki ženske a-jevske sklanjatve izpričujejo v orodniku ednine značilni poudarjalni členek -j: s pravoj pokoroj, velikoj močjoj. Samostalnik cerkev prevzema končnice a-jevske sklanjatve: cirkva (imenovalnik), cirkvo (tožilnik). Samostalnik kri ima v imenovalniku ednine narečno obliko kerv. Samostalnik mati pri sklanjanju podaljšuje osnovo z -r-: matere. Samostalniki moškega spola izpričujejo dajalniško in orodniško končnico -om: služebnikom, pred kričom. V dajalniku in mestniku ednine se pojavlja narečna končnica -i: zlodji, v duhi. Pri samostalniku oča je že vidno osrednjeslovensko podaljševanje osnove s -t-: očeta. Preglasa o > e ni zaslediti: obetanjom. Podaljševanje osnove z -ov- ni redno uporabljeno: bregi [bregovi], hramov. Samostalnik cesar pri sklanjanju ne podaljšuje osnove z -j: cesara [cesarja]. V orodniku ednine srednjega spola najdemo končnico -om: s' dobrim obetanjom. V mestniku ednine se pojavlja narečna končnica -i: na nebi. Množinska oblika podaljšuje osnovo s -s-: nebesa. V pridevniških sklanjatvah je izpričana etimološka oblika -ega: bližnega, cirkvenega. Pridevnik se v orodniku ženskega spola končuje na -oj: velikoj močjoj. V množini srednjega spola najdemo neujemalne pridevniške končnice: dobre dela. V primerniku se stopnjuje z obrazilom -ši: strašneši; presežnik je tvorjen s predponskim obrazilom naj-: naj strašneša. Izpričana je vzhodnoštajerska oblika kazalnega zaimka toti. Vprašalni in oziralni zaimek nista oblikovno ločena: kaj [kar]. Izpričani so narečni vezniki: kak [kakor], kda [ko], kelko [koliko]. Števnik tisoč je izpričan le v narečni obliki jezero, števnik ena pa ohranja izvorno obliko eden. Glagoli I. nedoločniške vrste (-ø-): glagol sičniškega razreda pasti izpričuje sklop -dn-: padneo, prebodne. Glagoli II. vrste imajo nedoločniško pripono -nu- (< -nǫ-): dosegnuli. Glagoli VI. nedoločniške vrste (-ova-) imajo v nedoločniku narečno pripono -uva-: stegnuvati. Nedovršne glagole Muršec tvori s panonsko pripono -ava-: prilizavajo, zaničava. Prisoten je panonski način zanikanja: je ne on sam nas zazsvestil. Rabljeni so tipični narečni glagoli za zanikanje: nega, nemre. Glagol biti v prihodnjiku izpričuje nekdanji futur II.: bode. Deležnikov na -č, -ši v pridigah skoraj ni zaslediti: rekoč. Glagoli so velikokrat kalkirani: gor vstanejo (DITMAJER, 2015, s. 210–212).

3.2 Prekmurje

Medved (1906) omenja pisane pridige Jakoba Sabarja, župnika v Črensovcu ob Muri, pod naslovom Križev pot. V prekmurskem jezikovnem prostoru obstajajo razlike med vsebinsko naravnanostjo, besedilno strukturo ter jezikovno-slogovno in stilno ubeseditvijo katoliške in protestantske pridige. Protestantska pridižna besedila so sledila knjižnojezikovni normi Števana Küzmiča (Nouvi Zakon 1771), prevedena po madžarskih ali nemških protestantskih zgledih. Katoliške pridige so se po opustitvi kajkavskega obrednega knjižnega jezika že približale osrednjeslovenskemu jeziku. V Zborniku cerkvenih govorov na slavo ss. Cirilu in Metodu (ur. Anton Žlogar, 1886) sta objavljeni tudi dve prekmurski pridigi: Pareneza na čest svetij slovenskoj apoštolov Cirila i Metoda (avtor je neimenovani »plebanoš na Vogrskom«), Pareneza na čest svetij apoštolov Cirila i Metoda (avtor je Jožef Borovnjak, tedanji župnik na Cankovi in dekan soboške dekanije). Evangeličanski Koledar za leto 1992 pod naslovom Stari prekmurski teksti prinaša odlomke treh rokopisnih protestantskih pridig. Evangeličanski koledar za leto 1995 pa nam predstavi Terplanovo protestantsko pogrebno pridigo (1850). Ogromno prekmurskih rokopisnih pridig je hranjenih v župnijskih arhivih (Murska Sobota, Turnišče, Tišina) in v Pokrajinski študijski knjižnici Murska Sobota. Med temi so pridige Ivana Slepca, Jožefa Isakoviča, Franca Ivanocyja (OROŽEN, 2010, s. 462–468).

Matija Valjavec je izdal knjigo s prekmurskimi pridigami iz let 1802, 1808, 1811, 1822, 1830, ki so jih uporabljali duhovniki v Gornjem in Dolnjem Seniku ter Gornji Lendavi: Izgledi slovenskega jezika na Ogrskem, predge z letnicami 1802–1830. V dveh nadaljevanjih so bile objavljene v Letopisu Matice slovenske (1874, 1877), kjer je v uvodu zapisal, da je popravil pravopis in nekatere druge oblike: »Pisane so te predge po madjarskem pravopisu, katerega sem zamenil z našim navadnim. Pisal sem skozi tako imenovani samoglasni r brezi e pred njim, ker je v mnogih predgah tudi brez e pisan, samo tam ne, kjer je v originalu i pred njim ali e za njim. Prijatelj je pisan skozi priateo, kar nisem tako pustil; pustil pa sem оu, ö in ü, tudi i na mestu ü; nisem pustil i, kjer se ima brati j, postavim leip pisal sem lejp; kjer je pri adjektivih na konci h odpal, zasnamil sem ga z' postavim: s šteri' vnougi' spomenkov mesto šterih vnougih spomenkov, itd.« (VALJAVEC, 1877, s. 105). Pridige so zapisane v knjižni prekmurščini brez kajkavskih in osrednjeslovenskih vplivov (OROŽEN, 2010, s. 468). V pridigi iz Gornjega Senika (1827) sta dvoglasnika ei in ou odraza za jat in stalno dolgi o (od brejga, na svejti, cejlo, dobrouta, boug, nouč; vendar greh). Končni deležniški -l se vokalizira v -o (dao, vido, borio, zapravo), prav tako zložni l (dužnost, dugi). Zaokrožena glasova ü, ö sta v nasprotju z u in o pomenskorazločevalna, lahko sta odraz za jat, polglasnik ali dolgi u (vö, düšo, vöter 'veter'). Nenaglašeni jat je zapisan z i (človik), stalno dolgi in novoakutirani polglasnik pa z e (den, čest, meše). Narečen je pozicijski prehod ü > i (zgibi). Najdemo kajkavski vokativ (gospodne). Pojavljajo se naslednji značilni sklopi in asimilacijske spremembe: dn > gn (gda, gnes), šč (iščejo), kt > št (šteri), tm > km (kmica), tj > k (fkeden). Od glagolskih pripon so značilne sledeče: pripona -dn- pri glagolih v sedanjiku (spadno < stcslovan. padǫ; zgledne), pripona -uva- (nasleduvali), panonska pripona -no- pri glagolih II. vrste (dosegnola). Tudi v prekmurskih pridigah j ne zapolnjuje hiata (Mario). V oblikoslovju najdemo pridevniško panonsko končnico -oga (šteroga, nesramnoga), za mehkimi glasovi pa tudi -ega (nikakšega), končnico -oj v mestniku ednine ženskega spola (vu šteroj, v ednoj goustoj kmici), končnico -ov v orodniku ednine ženskega spola (s takšov silov), samostalnik oko se v or. ed. feminizira (pred očami), presežnik se tvori s pripono naj- (naj bougši, naj vekše), deležniki in deležja na -č in -ši so pogosti (delajouči, govoreči, idouči, videvša), pojavita se narečna veznika ka 'da', i 'in'. Vprašalni zaimek čigav je zapisan kot čida. Značilna sta člena eto, ete in besedni red pri zanikanju (nika smo nej vlouvili; ne imajo). V besedju se najdejo prevzete madžarske besede (haska).

4 ZAKLJUČEK

Osrednjeslovenski pridigarji 19. stoletja so sledili normi, ki jo je v gorenjskem prostoru pričel uresničevati Japelj s svojimi cerkvenimi deli, Kopitarjevi in Ravnikarjevi normi pa šele po novi izdaji lekcionarja leta 1816. Tako so v jeziku primorskega pisca Stibiela vidne jezikovne značilnosti, izpričane v Japljevih pridigah in ostalih prevodih. Po izdaji Ravnikarjevega lekcionarja (1816), še bolj pa po Burgerjevi izdaji (1833) se začne pravilno tvoriti svojilni zaimek, rodilnik pri zanikanju, odpravijo se nemški kalki, čeprav germanizem imeti za nemški sollen, ki ga Ravnikar odpravlja, pri pridigarji ostane v rabi; rabijo se tudi še nekatere kalkirane predložne zveze (npr. predložni rodilnik) in ustaljeni germanizmi. Vzhodnoštajerski pridigarji so sledili normi slovničarja in pisatelja Petra Dajnka ali pretekli literarni tradiciji. Prekmurski pridigarji so v tem času pisali v knjižni prekmurščini, ki jo je nakazal protestant Števan Küzmič v prevodu Nove zaveze 1771, nadaljevali pa katoliški prekmurski pisci. Vzhodnoslovenski pisci pridig pišejo nekatere skupne panonske jezikovne značilnosti, ki jih pridigarji osrednjeslovenskega prostora niso poznali oz. jih niso sprejemali, npr. odraz e za stalno dolgi in novoakutirani polglasnik, vokalizacija zložnega l, glagolska pripona -no-, končnica -oj v mestniku ednine ženskega spola, čeprav je pri Muršcu že vidno, da se je odmikal od narečja, prleško narečje pa v nasprotju z Dajnkovim slovenskogoriškim in prekmurskim narečjem ne pozna dvoglasnikov.

Nina Ditmajer – assistant researcher at the Institute of Slovenian Literature and Literary Studies, Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts.

Kontakt: nina.ditmajer@zrc-sazu.si

Literatura

DITMAJER, N. Besedje v rokopisnih pridigah Jožefa Muršca. In: Zbornik radova, Drugi međunarodni interdisciplinarni skup mladih naučnika društvenih i humanističkih nauka Konteksti. Novi Sad: Filozofski fakultet. 2015. S. 209–230.

MEDVED, A. Zgodovina slovenskega cerkvenega govorništva. In: Voditelj v bogoslovnih vedah. 1906.

MURŠEC, J. Sveti nagovori od zadne nedele po finkištah do pete po sv. treh kralih izdelani od J. Muršeca. Zgodovinski arhiv Ptuj. SI_ZAP/0070_00098.

OROŽEN, M. Pridige v knjižni prekmurščini. In: Kulturološki pogled na razvoj slovenskega knjižnega jezika. Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti. 2010. S. 459–469. ISBN 978-961-6656-46-7.

SMOLEJ, V. Volc, Jurij (1805–1885). In: Slovenska biografija. 2013. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. [Spletna izdaja]. [Ogled 2016-8-19]. Dostopno na: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi808121/#slovenski-biografski-leksikon .

STIBIEL, J. Pridige ino drugi slovenski spisi. Gorica: Paternolli. 1853.

VALJAVEC, M. Izgledi slovenskega jezika na Ogerskem. In: Letopis Matice slovenske. 1874; 1877. S. 102–155; 92–131.

VODUŠEK, M. Darovanje vbogih. In: Drobtinice. Letnik 1. 1846. S. 37–43.

VOLC, J. Pridige ob poʃebnih perloshnoʃtih. Ljubljana: natisnjene per Rosalii Eger. 1848.